Lingvistična tipologija preučuje in razvršča jezike glede na različne lastnosti. Omogoča razvrščanje jezikov v večje skupine, glede na to, kako uporabljajo zvoke, glede na tipe morfologije, ki jih imajo ali nimajo in kako urejajo elemente v stavkih. Nekatere značilnosti lahko najdemo po celem svetu v nesorodnih jezikih. Zgolj dejstvo, da dva jezika delita neko značilnost, še ne nakazuje na to, da sta si sorodna.

Osnovni vrstni red besed

Eden od bolj običajnih načinov za klasifikacijo jezikov je glede na najbolj tipični vrstni red subjekta (S), glagola (G) in objekta (O) v stavkih, denimo v "Mačka je miš":

SGO ("Mačka je miš"),

SOG ("Mačka miš je"),

GSO ("Je mačka miš"),

OSG ("Miš mačka je"),

OGS ("Miš je mačka"),

GOS ("Je miš mačka")

Angleščina je SGO jezik, saj so vsi drugi vrstni redi nepravilni in spremenijo pomen ("Miš je mačko" pomeni nekaj močno drugačnega). V nekaterih drugih jezikih, na primer ruskemu, bi bili vsi ti stavki pravilni, čeprav je en vrstni red precej bolj pogost (v tem primeru SGO). V nekaterih jezikih je lahko vrstni red odvisen od različnih parametrov. Francoščina je običajno SGO, vendar SOG kadar je objekt zaimek.

Najbolj pogosta vrstna reda sta SOG (v angleščini, indonezijščini, kitajščini, španščini in tisočih drugih jezikov) in SOG (med drugimi v japonščini, perzijščini, hindiju in turščini). GSO je manj pogost (najdemo ga v standardni arabščini in irskemu jeziku, ostale tri vrstne rede, ki postavljajo objekt pred subjekt, pa najdemo v manj kot 5% svetovnih jezikov. Yoda, iz Vojne zvezd, govori v OSG vrstem redu (Poln z močjo si, vendar ko 900 let dosežeš, izgledal tako dobro ti ne boš).

Toni in naglasi

Nekateri jeziki uporabljajo tone za razlikovanje med besedami. Eden od najbolj znanih primerov je mandarinska kitajščina, ki pozna štiri tone. Denimo sī (z visokim tonom) pomeni "misel", sì (s padajočim tonom) pomeni "štiri" in sǐ (z nizkim padajočim in naraščajočim tonom) pomeni "smrt". Tonalni jeziki so razširjeni v Vzhodni Aziji (med ostalimi tudi drugi kitajski jeziki, burmanski, tajski in vietnamski) vendar jih najdemo tudi v Afriki (Yourba) in Amerikah (Navajo).

Jeziki, ki nimajo tonov imajo običajno naglas (zlog, ki je izgovorjen bolj poudarjeno od ostalih). V nekaterih jezikih pade naglas vedno na isti zlog (denimo na prvega v madžarščini ali zadnjega v francoščini), v drugih jezikih pa je naglas pomemben in se uporablja za razlikovanje besed. Angleščina in ruščina sta takšna jezika: “increase” je samostalnik, medtem ko je “increase” glagol in v ruščini je “muka” "moka", medtem ko pomeni “muka” "mučenje".

Izolacijski in sintetični jeziki

Jezike lahko razvrstimo tudi po tem, kako označujejo slovnične funkcije. Pri izolacijskih jezikih, kot je denimo kitajščina, so besede sestavljene iz enega morfema (to je lingvistična enota, ki nosi pomen), medtem ko so pri sintetičnih jezikih sestavljene iz več morfemov. Angleščina je rahlo sintetična (pozna obrazila kot je množinska pripona v books), jeziki kot je na primer latinščina pa imajo številne sklanjatve in spregatve. Nekaterim jezikom, denimo Inuktitutu (govorijo ga Inuiti), včasih pravimo polisintetični, ker uporabljajo veliko število obrazil in ena beseda v takšnem jeziku lahko ustreza celotnemu stavku v drugih jezikih.

Sintetične jezike lahko razdelimo na pregibne in aglutinacijske jezike. Pri aglutinacijskih jezikih ima običajno vsak morfem eno funkcijo, besede pa so lahko sestavljene iz mnogih morfemov. Turščina je dober primer aglutinacijskega jezika. Beseda evlerimde pomeni "v mojih hišah" in je sestavljena iz naslednjih morfemov: ev (hiša), -ler (oznaka za množino), -im (moj) in -de (v). Pri znotrajpregibnih jezikih lahko imajo obrazila več funkcij. V španski besedi habló (je govoril) -ó istočasno označuje tako preteklost kot tudi tretjo osebo ednine subjekta.

Vendar med temi kategorijami ni jasnih mej in posamezni jeziki le redko popolnoma ustrezajo eni sami kategoriji.