Uvod

Skladnja se ukvarja z linearno strukturo jezika, pri čemer poskuša razložiti kako besede (najmanjše enote skladnje) vzajemno delujejo pri oblikovanju stavkov (največjih enot skladnje).

Tako posamezne besede kot tudi bolj kompleksne sestavne dele stavka lahko opišemo v smislu oblike, torej iz česa so sestavljeni, in funkcije, torej njihove vloge v stavku. V stavku Evropska vesoljska agencija je leta 2003 izstrelila vesoljsko sondo na Mars je na primer pet konstituentov, ki nakazujejo kdo (je izstrelil) kaj, kakor tudi kje in kdaj. Središčni del stavka je glagol izstrelila, ki neposredno nadzira kdo in kaj izjave (v skladenjski teoriji se imenujeta objekt in subjekt) in bolj ohlapno prislove časa in kraja. Takšne funkcionalne konstituente si lahko zamislimo kot prazna mesta, ki jih je moč zapolniti z materialom različnih skladenjskih oblik. Tako subjekt Evropska vesoljska agencija ni zgolj odlična alternativa NASI, temveč tudi skupina besed, ki se imenujejo samostalniška fraza (sf), saj jo vodi samostalnik in jo lahko nadomestimo z bolj preprostim samostalnikom (lastnim imenom) ESA ali samostalniškim zaimkom ona. Medtem ko lahko vsi jeziki izrazijo kdo-je naredil-kaj-kdaj-kje pa to počnejo na izjemno različne načine, ko gre za vrstni red konstituentov (tipologija).

Strukturni skladenjski prikazi

Večina modernih skladenjskih teorij uporablja pri opisu skladenjskih razmerij drevesne strukture bodisi med posameznimi sestavnimi deli (generativna slovnica) bodisi med znaki/besedami (odvisnostna slovnica).

Generativna slovnica (ali slovnica fraznih struktur) se tako imenuje zato, ker dovoljuje generiranje stavka s ponavljanjem skupin konstituentov (fraz) in temelji na pravilih ponovnega zapisa:

Ustrezajoče drevo odvisnosti bi izgledalo tako:

Skladenjske površinske oznake

Na površinski ravni je skladenjska funkcija lahko označena z morfološkimi oznakami (Morfologija), kot so pone, z vrstnim redom besed ali z ločeno funkcijo besed (kot so predlogi in postpozicije v evropskih jezikih ali postpartikli v japonščini).

Sintetični jeziki (Morfologija) označujejo razmerja med konstituenti, hkrati pa pogosto nudijo tudi vidno vez med besedami znotraj konstituenta. Najboljši primer za to je ujemanje znotraj samostalniške fraze, kjer si vse besede samostalniške fraze delijo isto število, spol in sklon (glej tudi primere v Lingvopediji za Slovaški jezik, Nemški jezik itd.). Portugalska samostalniška fraza as novas casas (nove hiše), se eksplicitno ujema tako v številu (množina) kot tudi v spolu (ženski) za vse tri sestavne besede. Vendar ravno zato, ker je ujemanje tako osnoven koncept, sta nejasnost ali pomanjkanje takšnih označevalcev na nekaterih besedah dovoljeni, dokler vsaj ena beseda ohrani potrebno informacijo. Tako je na primer označevalec sklona pri nemških samostalniških frazah bolj viden na členu (der Hund, des Hundes, dem Hund, den Hund), angleščina pa označuje množino le na samostalnikih, ne pa tudi na pridevnikih ali členih.

Globoka struktura

Na bolj globoki ravni skladenska struktura odseva pomensko strukturo (Semantika) izjave. Aktiv in pasiv (tvornik in trpnik) sta na primer dva načina za izražanje istega stanja resničnosti. Tako tudi ostaja razmerje vzroka in posledice (semantične vloge Semantika) med potresi in cunamiji enako, tudi ko je cunami subjekt stavka:

Ostaja nejasno ali lingvistična struktura na katerikoli ravni odraža kognitivne procese, vendar je znano, da imajo ljudje v motoričnem delu frontalnega režnja posebni sintaktični možganski center, ki se imenuje Brocov center. Ta del možganov je ločen od Wernickejevega centra, ki se ukvarja s povezovanjem zvoka in pomena in se nahaja v temporalnem režnju, kjer se obdeluje zvok. Pacienti, ki jih je prizadela kap Brocejevega centra govorijo v telegrafskem slogu, tako da preprosto nizajo samostalnike brez funkcijskih besed ali skladenjskih dreves, vendar ima povedano smisel. Po drugi strani Wernicke pacienti proizvajajo skladenjsko tekoči nesmisel.

Vendar pa je morda ravno tekoči nesmisel tisto, kar razlikuje človeški govor od govora primatov. Opice bonobo se posebej dobro učijo znakovnega jezika, razumejo kompleksna govorjena vprašanja in celo kombinirajo besede na kreativne načine (prosim odpri hitro = prosim, da to hitro odpreš). Vendar imajo le osnovno (v slogu Wernicke) skladenjsko nizanje in ne izvajajo preoblikovanj, kot so denimo vprašanja.