Estonščina
Eesti keel
Eesti keel
Približno 1,29 milijonov
Estonija, EU
Švedska, Finska, Latvija, Nemčija, Kanada, ZDA, Rusija, Avstralija, Argentina, Brazilija, Združeno kraljestvo, Danska
Estonski jezik se je začel oblikovati v XII-XIII stoletju, kot rezultat mešanja dveh ali treh jezikov, ki so se ločili od baltsko-finskih narečij v začetku našega štetja. Na razvoj estonščine so vplivali tudi nemški, slovanski ter baltski jeziki.
Dve narečni skupini, ki se med seboj bistveno razlikujeta:
Estonske besede so običajno poudarjene na prvem zlogu (vendar obstaja nekaj izjem, tako da so aitäh (hvala), aitäh (punca) in nekaj medmetov (ahah, ohoh) poudarjeni na drugem zlogu). Starejše sposojenke so poudarjene na prvem zlogu, miljonär, apelsin, pensionär, medtem ko so novejše sposojenke poudarjene tako, kot v jezikih iz katerih izhajajo, denimo büroo, psühholoogia, kompuuter.
Samostalniki se izgovarjajo razločno in brez krajšanja. Soglasniki in samoglasniki imajo tri dolžine: koli (kratek "o" - vseliti se), kooli (srednje dolg "o" - šolski), kooli (dolg "o" - v šolo)
Samoglasniki se delijo glede na to, ali so močni oziroma šibki in ne glede na to, ali so zveneči oziroma nezveneči. Soglasnik g, b, d, d’ je denimo nezveneč in šibek, izgovorjen tako, da se zvočno približuje k, p, t, t’. Estonski k, p, t, t’ se izgovarja z daljšo zaporo. Soglasniki na koncu besed ne postanejo nezveneči. Močni in šibki nezvočniki se na začetku besed izgovarjajo različno, tako da se denimo besedi baas (temelj) in paas (apnenec) izgovarjata enako. Zvok f se pojavlja samo v sposojenkah: film, faktor.
V večini primerov je izgovorjava razvidna iz zapisa.
Estonščina je aglutinacijsko-pregiben jezik. Slovnične oblike se tvorijo s slovničnimi indikatorji in korenom besed se dodajajo končnice (na primer množina adesiva (eden izmed lokativnih sklonov, ki jih pozna estonščina): lauda+de+l (koren + indikator za množino + končnica za sklon) = na mizah. Lahko pride tudi do fonetičnih sprememb besed (lugema "brati" – loen “jaz berem”. Besede so lahko sestavljene iz velikega števila morfemov.
Estonščina ne pozna določnih členov in gramatičnih spolov. Za besede, ki se nanašajo na ženske, obstaja poseben indikator, na primer tanárnő (učiteljica), titkárnő (tajnica).
Estonščina ima 14 sklonov. Končnice posameznih sklonov temeljijo na tako imenovanih močnih in šibkih stopnjah in zaradi tega se lahko besede bistveno spreminjajo: tuba (soba - imenovalnik) - toa (sobe - rodilnik).
Osebni zaimki imajo dve obliki, in sicer kratko (nepoudarjeno) in dolgo (poudarjeno).
Glagoli v estonščini ne izražajo glagolskega vida. Obstajata dva slovnična časa, sedanjik in preteklik (imperfekt, perfekt in plusperfekt). Prihodnjik se izraža bodisi s sedanjikom bodisi z analitičnimi oblikami skupaj z glagolom hakkama “začeti” (ali saama “biti zmožen”):
Estonščina ima štiri glagolske naklone:
Iz glagolov je mogoče tvoriti štiri deležnike (trpnik in tvornik v sedanjiku in pretekliku) ter glagolnik: looma (ustvariti), loov (ustvarjati - tvorni sedanji deležnik), loodav (biti ustvarjen - tvorni pretekli deležnik), loonud (ustvarjati - tvorni pretekli deležnik) loodud (biti ustvarjen - trpni pretekli deležnik).
Estonščina ima mnogo besed, ki so sestavljene iz dveh, treh, štirih ali več komponent: