Pisave
"Kako to spraviti na papir"
Pisava je organiziran sistem za hranjene in prenašanje sporočil na podlagi nekega jezika. Največkrat poteka pisanje vizualno (redkeje taktilno) z naborom simbolov in znakov.
Klasifikacija
Običajno razvrščamo pisave v tri velike skupine:
- abecedne pisave
- zlogovne pisave
- logografske pisave
Abecedne pisave uporabljajo nabor črk, ki predstavljajo soglasnike in samoglasnike govorjenega jezika. Ujemanje skoraj nikoli ni popolno. Običajno več različnih črk predstavlja en fonem ali/in več fonemov je predstavljenih z isto črko. Poleg tega lahko tudi niz dveh ali več črk predstavlja en sam fonem.
Odnosi med črkami in fonemi v abecednih pisavah. Bodi pozoren na tihi črki "s" in "t".
Zlogovne pisave so sestavljene iz simbolov, ki predstavljajo zloge (zlogi so osnovni gradniki besed).
Odnosi med črko in zlogom v zlogovnih abecedah. Bodi pozoren na prikaz enega samega soglasnika [n]. (Ime pritlikavega planeta 90377 Sedna v Inuktitutu).
Logografske pisave uporabljajo znake, ki ustrezajo besedam, morfemom ali drugim semantičnim enotam.
Esperanto = "vesolje" + jezik = (generacija/svet/era + meja/področje) + jezik
Odnos med črkami in morfemi v logografskih pisavah. "世界" je sposojenka iz sanskrta, njen pomen pa je za današnje govorce nerazumljiv.
Meje tukaj niso povsem ostre - obstajajo pisave, ki vsebujejo elemente drugih kategorij. Angleški simbol & na primer predstavlja besedo (semantično enoto) and (in) in ne zgolj samoglasnik ali soglasnik.
Prav tako lahko najdemo vrste pisav, ki so različice drugih pisav. Soglasniška pisava (abdžad) je denimo pisava, ki zapisuje soglasnike, večine samoglasnikov pa ne. Tipična primera sta arabska in hebrejska pisava. Abugide pa so pisave, kjer so soglasniki zapisani v polni obliki, medtem ko so samoglasniki nakazani s spremembami ali dodajanjem soglasnikov. Tipična primera sta amharska pisava iz Etiopije in devanegarska pisava (ter njej sorodne) iz indije.
Načini pisanja
Piše se običajno tako, da se dela posebno oblikovane oznake na dvodimenzionalno površino. Materiali, ki jih lahko uporabljamo (ali pa so jih uporabljali v preteklosti) za pisanje vključujejo papir (najbolj običajna podlaga za pisanje do pred zelo nedavnim), kamen, glino, pesek, živalske kože, brezino lubje ali celo, simbolično, zrak (kot je (fiktivno) uprizorjeno s strani protagonista romana Kurta Vonneguta Galapagos) in druge materiale.
Znamenja so med drugimi načini lahko narejena z barvo, rezi, vžiganjem, vtisovanjem ali tiskanjem.
Določena pisava je pravzaprav abstraktna ideja - črke lahko imajo različne oblike (denimo črki latinice a in a) in kljub temu predstavljajo isto črko, ali pa lahko izgledajo enako (kot na primer črka c v latinici in c v cirilici) in predstavljajo različne zvoke.
Raznih nevizualnih prikazov črk ne obravnavamo kot ločene pisave - najbolj znane so Braillova abeceda, otipljiva pisava sestavljena iz izbočenih bunkic, ki se jo bere s tipanjem (uporabljajo jo slepi in slabovidni), mednarodne pomorske signalne zastave, kjer različne zastave predstavljajo posamezne črke, Morsejeva abeceda, kjer so črke prikazane s "pikami" in "črticami" in sicer s pomočjo tonov, svetlobe ali piskov ter računalniške kode, kjer so črke predstavljene kot povsem abstraktni nizi sekvenc bitov.
Smeri pisanja
Najbolj pogosta smer pisanja je z leve proti desni in od zgoraj navzdol, besedilo pa je razvrščeno v vrstice. Včasih se besedila piše navpično (večinoma zaradi pomanjkanja prostora, denimo na cestnih znakih ali transparentih) in takrat poteka smer pisanja od zgoraj navzdol in nato z leve proti desni.
Omembe vredni izjemi sta arabska in hebrejska pisava, ki se pišeta od desne proti levi in od zgoraj navzdol.
Smer branja, sodobna arabska pisava
Kitajsko in japonsko pisavo lahko pišemo od leve proti desni in od zgoraj navzdol, vendar je bil tradicionalen način pisanja navpičen, od zgoraj navzdol in z desne proti levi (razvrščeno v stolpiče). Oba jezika se pogosto še vedno piše tako.
Tradicionalna mongolska pisava (še vedno se jo uporablja v Notranji Mongoliji na Kitajskem) se piše navpično, od zgoraj navzdol in z leve proti desni.
Pisave v Evropi
Velika večina pisav v Evropi uporablja latinico. Mnogo jih dodaja diakritična znamenja ali dodatne črke (denimo islandski ð, þ) .Bolgarščina, srbščina, makedonščina, beloruščina, ukrajinščina in ruščina uporabljajo cirilico, vsak jezik pa dodaja lastne manjše spremembe črk. Srbščino se pogosto piše tudi v latinici. Romski jezik (čeprav je le redko zapisan) se zapisuje v cirilici v državah, kjer se tako zapisuje tudi večinski jezik.
Grščina je danes edini jezik, ki uporablja grško abecedo. Podobno se na meji med Evropo in Azijo tudi gruzijski in armenijski jezik zapisujeta vsak s svojo pisavo.