Hrvaščina
Hrvatski jezik
Hrvatski jezik
4.4 milijonov
Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija (eden od sedmih uradnih jezikov Vojvodine), EU
Črna gora, Madžarska, Avstrija, Italija, Romunija
Nemčija, Švedska, Francija in druge zahodne države EU, Argentina, ZDA, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija
Hrvaščina je zelo blizu srbščini, bosanščini in črnogorščini. Hrvaščina se je kot knjižni jezik v mnogih lokalnih variantah razvijala od 15. stoletja, svojo sedanjo obliko (z manjšimi razlikami) pa je dobila v 19. stoletju.
V 19. stoletju je obstajalo močno gibanje za skupni južnoslovanski jezik. Zaradi tega vpliva sta si takrat nastajajoča hrvaški in srbski knjižni jezik zelo podobna in zato je mnogo ljudi v 20. stoletju predvidevalo, da obstaja samo en srbskohrvaški jezik (ali hrvaškosrbski jezik). Spet drugi so bili mnenja, da obstajata dva ločena jezika (hrvaški in srbski). Na črnogorščino lahko predvsem zaradi njenega intelektualnega besedišča in specializiranih terminov gledamo kot na podvarianto srbskega jezika, čeprav ima veliko razpoznavnih lastnosti. Težko je jasno povedati, kakšna je knjižna bosanščina, vendar vsekakor zavzema mesto med srbščino in hrvaščino in je najbližje črnogorščini. Ne glede na vse to pa govorci teh štirih jezikov lahko med seboj komunicirajo brez težav in pomoči prevajalcev. Največje razlike se pojavljajo v specializiranem besedišču na skoraj vseh področjih. Ko je govora o matematiki, biologiji, pravu ali celo kuhanju se Hrvati in Srbi, če se niso naučili besedišča drugega, le s težavo razumejo. Naj omenimo tudi, da prav tako obstajajo razlike v pravopisu. Srbščina in črnogorščina se lahko zapisujeta z latinico ali cirilico, medtem ko se hrvaščina in bosanščina zapisujeta samo z latinsko abecedo.
Slovanski jeziki se uvrščajo v tri podskupine: zahodnoslovanski (poljščina, češčina, slovaščina, lužiščina, kašubščina, slovinščina), vzhodnoslovanski jeziki (ruski, ukrajinski, beloruski, rusinski) in južnoslovanski jeziki (slovenski, hrvaški, srbski, črnogorski, bosanski, makedonski in bolgarski).
Baščanska plošča (Baščanska ploča) z nastankom okrog leta 1100.
Hrvaški teritorij se deli na tri narečna področja: štokavščina, kajkavščina in čakavščina. Književnost se je razvijala v vseh narečjih, vendar najbolj v štokavščini, ki je služila tudi kot podlaga za knjižni jezik.
Vir: Wikimedia Commons
Hrvaščina se piše s pomočjo latinice, čeprav so jo v začetku hrvaških kneževin pisali z glagolico, ustvarjeno posebej za slovanske jezike ter tudi s tako imenovano zahodno cirilico (bosančica). Nekaj časa so te tri abecede uporabljali v istem času v različnih regijah, včasih pa celo v isti regiji. Na koncu se je ohranila samo latinica. Sedanji pravopis je fonetski, kar pomeni, da se ista črka zmeraj prebere na enak način. Obstaja 27 črk: osnovne latinske črke brez x, y in q ter z dodatnima črkama č, ć, đ, š in ž. Prav tako ima hrvaška abeceda tri dodatne foneme, ki se zapisujejo z dvema črkama: lj, nj in dž.
Branje hrvaškega besedila je zato zelo preprosto. Edino težavo lahko povzroča naglas, saj je lahko naglašen katerikoli zlog (razen zadnjega), vendar nepravilen naglas le redko popolnoma spremeni pomen besede. Isto pa ne velja za tonemski naglas (obstajajo štirje tonemski naglasi, podobno kot v kitajskem jeziku: dva padajoča in dva naraščajoča, vsak od njih pa je lahko dolg ali kratek). Stavek “Gore gore gore gore” vsebuje na primer na prvi pogled štiri iste besede, vendar imajo te zaradi različnih tonemskih naglasov štiri različne pomene: “Na vrhu, gore huje gorijo.”
Na splošno lahko rečemo, da je hrvaška slovnica, podobno kot slovnice vseh slovanskih jezikov, zelo kompleksna. Obstajata dve števili (ednina in množina), vsako od njih ima sedem sklonov (imenovalnik, rodilnik, dajalnik, tožilnik, zvalnik, mestnik in orodnik), vse to pa je potrebno kombinirati s tremi spoli (moški, ženski in srednji). Da bi torej dobili pravilno obliko samostalnika moramo poznati sedem sklonov, dve števili in tri spole, teoretično torej obstaja 42 različnih oblik. Glagoli poznajo sedem časov (sedanjik, prihodnjik I, prihodnjik II, aorist, imperfekt, perfekt in pluskvamperfekt), dve števili (ednino in množino) ter tri osebe (jaz, ti, on/ona/ono v ednini oziroma mi, vi, oni v množini). Poleg tega poznajo glagoli tudi glagolski vid (dovršni in nedovršni) in za vsak glagol se je potrebno naučiti, ali je dovršni ali nedovršni, saj imajo različne oblike spreganj. Na primer glagol skočiti skočiti in skakati skakati.
Dodatno je kar precej glagolov, ki se pogosto uporabljajo, nepravilnih in imajo posebne končnice. Obstajajo tudi posebnosti glede sprememb glasov znotraj besed (premene). Prav tako zapleteni kot samostalniki so tudi pridevniki in zaimki. Tudi pridevniki so lahko določni ali nedoločni.
Primeri spregatve:
Ednina | Množina | |
---|---|---|
1. oseba |
idem
grem |
idemo
gremo |
2. oseba |
ideš
greš |
idete
greš |
3. oseba |
ide
on/ona gre |
idu
grejo |
Ednina | Množina | |
---|---|---|
1. oseba |
pođoh
šel sem |
pođosmo
šli smo |
2. oseba |
pođe
šel si |
pođoste
šel si |
3. oseba |
pođe
on je šel / ona je šla |
pođoše
šli so |
Ednina | Množina | |
---|---|---|
1. oseba |
išao sam
šel sem išla sam šla sem |
išli smo
šli smo (moški spol) išle smo šle smo |
2. oseba |
išao si /išla si
šli ste |
išli ste/išle ste
šli ste |
3. oseba |
išao je/išla je
on je šel / ona je šla |
išli su/išle su
šli so |
Poleg pluskvamperfekta obstajata dva prihodnjika.
Ednina | Množina | |
---|---|---|
Imenovalnik |
stol
miza |
stolovi
mize |
Rodilnik |
stola
mize |
stolova
miz |
Dajalnik |
stolu
mizi |
stolovima
mizam |
Tožilnik |
stol
mizo |
stolove
mize |
Zvalnik |
stole
miza! |
stolovi
mize! |
Mestnik |
o stolu
o mizi |
o stolovima
o mizah |
Orodnik |
stolom
z mizo |
stolovima
z mizami |
Vsak samostalnik ima spol (moški, ženski, srednji). Zgornji primer prikazuje moško obliko. Samostalniki ženskega in srednjega spola imajo različne končnice. Ko se učimo samostalnike, se moramo naučiti tudi, katerega spola so (kot denimo v nemščini).
Hrvaščina uporablja soglasnik R v nekaterih besedah kot samoglasnik, na primer smrt (“smrt”), krv (“kri”), brv (“brv”) itd. Obstajajo tudi besede, ki imajo pet ali šest zaporednih soglasnikov, denimo smrtno (“smrtno”), stvrdnuti (“otrdeti”)…
Hrvaščina pravzaprav pozna 31 fonemov, saj se diftong (izgovorjava ie ali iē) piše kot je ali ije.