Zgodovina

Finščina je ugrofinski jezik. Ugrofinski jeziki tvorijo skupaj s samojedskimi jeziki uralsko jezikovno družino. Spodnja slika je grafični prikaz zgodovinskega razvoja uralske jezikovne družine.

Zgodovinski razvoj uralske jezikovne družine (vir: http://www.regulytarsasag.hu/madartavlatbol citiranje: Finnougor Kalauz. uredila Martha Csepregi. Medicina Publishing Co, 2001.)

Mnogi menijo, da so finščina in njej sorodni jeziki 'skandinavski'. Vendar finščina ni genetsko povezana s švedščino ali norveščino. Edini velik evropski jezik, s katerim ima finščina skupne prednike, je madžarščina. Da bi si lažje predstavljali, kako tesno je to sorodstvo, naj povemo, da je finščina z madžarščino v sorodu približno toliko, kot je angleščina z albanščino ali ruščino. S finščino so najbolj sorodni drugi baltsko-finski jeziki: estonski, karelijski, vepsijski, livvi, ingrijski itd. Finski govorci lahko običajno razumejo karelijsko in v določenem obsegu tudi estonsko. Finščina je tudi eden od najbolj vplivnih ugrofinskih jezikov, saj ima status uradnega jezika EU in skoraj pet milijonov govorcev. Večina njenih sestrskih jezikov se govori v Rusiji. Številnim od teh jezikov grozi izumrtje. Spodnja tabela prikazuje 15 sorodnih besed v finščini in drugih ugrofinskih jezikih.

Dialekti

Obstajajo tri glavne narečne skupine: severna, vzhodna in zahodna.

Finska narečja

1. Lounaismurteet
2. Hämäläismurteet
3. Etelä-Pohjanmaan murre
4. Keski- ja pohjoispohjalaiset murteet
5. Peräpohjalaiset murteet
6. Savolaismurteet
7. Kaakkoismurtee

Vir: Wikimedia Commons

V primerjavi z drugimi evropskimi jeziki so narečne razlike v finskem jeziku kar precejšnje. Glavna ločitev poteka med vzhodnimi in zahodnimi narečji. V glavnem se razlike med narečji nanašajo na fonetiko in fonologijo, vendar obstajajo tudi zanimive razlike v besedišču. Brezove veje, ki se uporabljajo med savnanjem, se denimo v zahodnih delih države imenuejo vihta, v vzhodnih ter severnih pa vasta.

Porazdelitev med vasta in vihta.

Slovnica

Finščina je aglutinacijski jezik, pri katerem en morfem (najmanjša lingvistična enota, ki nosi pomen) izraža en slovnični pomen. Sestavljanje besed v aglutinacijskem jeziku je kot dodajanje posameznih kamenčkov na verižico. Finski vaimollenikin lahko v slovenski jezik prevedemo s pomočjo več besed in pomeni 'tudi moji ženi'.

Najdaljša finska beseda, ki smo jo že omenili zgoraj, ni sestavljenka - epäjärjestel­mällistyttämättö­myydelläänsäkäänköhän. Gre za besedo, ki je zgrajena iz morfemov, ki so razvrščeni po pravilih aglutinacije. Vendar pa ima ta beseda bolj malo smisla, saj pomeni 'niti ne zaradi pomanjkanja njene organizacije, predvidevaš'.

Še ena zanimiva značilnost finskega jezika je število sklonov. Ocene se razlikujejo glede na različne pristope k štetju, številke pa se gibljejo med 14 in 17 sklonov. Šest od teh je lokativnih sklonov, kar pomeni, da podajajo informacijo o gibanju k nekemu prostoru, nahajanje v prostoru ali odmikanje od prostora. Če želi nekdo povedati, da je v hiši (talo) reče talossa, pri čemer komponenta -ssa- pomeni 'v'. -sta se dodaja h korenu, če želimo izraziti 'iz', medtem ko -on v besedi taloon pomeni 'v'. V finščini je pomembno razlikovati med notranjimi in zunanjimi lokativnimi skloni. Če je nekaj v odprtem prostoru (denimo miza ali streha), uporabljamo druge končnice kot zgoraj omenjene, saj finščina slovnično razlikuje med denimo 'v' in 'na'. Katto pomeni v finskem jeziku 'streha'. Katolle se uporablja, da se opiše dejavnost prihoda na streho in katolta pomeni spustiti se s strehe.

Finski lokativni skloni